O preteklih in prihodnjih izzivih družbe SIP, perspektivnosti panoge in vlogi menedžementa s predsednikom upravnega odbora, Urošem Koržetom.
Kakšna je v devetih stavkih zgodba, v kateri sta moči združila vi in SIP?
Zgodba sega daleč nazaj, res aktivna v takšni povezavi pa je zadnje desetletje. Ker je SIP med leti 2009 in 2011 vsako leto ustvaril pol milijona evrov izgube, je bila moja prva naloga v vlogi predsednika nadzornega sveta, v sodelovanju z menedžmentom, ustaviti padanje. Menedžmentu je namreč kljub krizi uspelo podjetje obdržati na trgu, zato je bila naša naloga nadaljevati dobre prakse in hkrati zelo intenzivno uvajati kakovost v proizvodnjo ter izboljšati procese. Šele potem smo lahko začeli razvijati in ponujati nove, boljše stroje. Razvili smo strategijo, ki je postavila jasne usmeritve in zožila proizvodno paleto v glavnem na stroje za travo. To je bilo izhodišče, na katerem smo gradili prenovo podjetja in začenjali postavljati kupca v središče delovanja. Pomembno vlogo na naši poti pa so odigrale tudi razmere na trgu, ki nam zaradi mlečne krize sprva niso bile naklonjene, a so se na srečo kasneje obrnile v našo korist. Ker smo bili že pripravljeni, smo ugodne razmere lahko izkoristili. Vsekakor pa sta za tako velike spremembe potrebna čas in zavzetost celotnega tima.
Kakšno zgodbo želi SIP pisati v naslednjih 5 letih?
Želimo postati vodilni specialist v segmentu trave, kjer pa moramo imeti najboljšo in najširšo ponudbo. Ne želimo pa biti največji, temveč hitri v inovacijah in najboljši v odnosu do strank. Ko te trg prepozna za vodilnega igralca, lahko dosežeš boljše cene, posledično ponudiš boljše plače in si tako tudi privlačnejši zaposlovalec. Vse to pa pred nas postavlja velike izzive.
Kaj je bilo najtežje spremeniti na poti od izgube do dobičkonosnega poslovanja?
Neuspeh se navadno zažre v vse pore podjetja in se akumulira, krepi nezaupanje vase. In seveda je enako z uspehom, ki se tudi sešteva in krepi samozavest. V težkih razmerah je najtežje biti potrpežljiv in vztrajati, ko ni hitrih rezultatov. Težko je zaupati, da si na pravi poti. Tudi zdaj, ko smo uspešni, se še vedno težko spreminjamo v odprto, v trg usmerjeno organizacijo.
Kaj je bilo “gonilo” na poti spremembe?
Samomotivacija menedžmenta in vseh, ki so mu sledili.
Kaj je bil “aha” trenutek, ko ste zares verjeli, da bo SIP postalo uspešno podjetje?
To je bilo po sejmu v Hannovru, leta 2016. Takrat je postalo očitno, da so nas opazili konkurenti. Ti prvi opazijo, da si zanje lahko nevaren, kar je pokazatelj, da nekaj delaš dobro. Šele potem te začenjajo sprejemati trgovci in nazadnje trg. Pred tem smo podjetje sanirali, po tem pa smo šli bolj celovito na pot.
Je SIP kot proizvodno podjetje primerljiv s podjetji v panogi?
Vidi se napredek, nisem pa še zadovoljen. Urejenost tovarne še ni na dovolj visoki ravni in to na nobenem področju. Ne primerjamo pa se samo v branži. Dobre prakse iščemo tudi v drugih panogah.
Kje SIP močno zaostaja za želenim stanjem?
V odnosih, komunikaciji. Znotraj in navzven.
V kakšni kondiciji se nahaja industrija, v kateri SIP konkurira?
Pričakujemo zmerno rast, bo pa gotovo ciklična. Naša panoga je nizko-serijska in zato zelo drugačna od visoko-serijske avtomobilske, s katero se včasih primerjamo. Streže drugačnim potrebam kupcev in mora biti bolj prilagodljiva. Zato želimo v SIPu čim več dela opraviti sami in ne vedno s kooperanti, da imamo ves nadzor nad odzivnostjo v svojih rokah.
Kakšni razvojni izzivi čakajo našo industrijo?
Kam bo šla industrija, je odvisno od tega, kako se bo razvijalo kmetijstvo. Ali bodo prevladovali kmetje ali pogodbeni izvajalci? Zdaj gre razvoj v smeri združevanja manjših v večje obdelovalne površine, v koncentracijo posesti. To narekuje potrebo po večjih strojih. Izzivi se bodo okrepili na področju varovanja narave, v elektrifikaciji in uporabi manj kemikalij, kar pomeni bolj zdravo krmo in mleko. Kupci seveda odločajo tudi, koliko več so pripravljeni plačati za boljše stroje in storitve. Pri pogodbenih izvajalcih je ta zavest še zelo nizka, saj njihova kultura še ne sledi temu trendu. Za SIP pa vse našteto pomeni, da mora biti na preži ter se zmerno in previdno prilagajati.
Na katerem področju v panogi lahko SIP prevzame vodilni položaj?
Na področju vseh treh vrst strojev za travo: kosilnicah, obračalnikih in zgrabljalnikih.
Vizija nadaljnje poti je drzna. Kaj pa kultura SIPa? Ali odgovarja viziji, ki jo je tim razvil?
Veliko moramo še spremeniti. Vsak posameznik mora na svojem področju dodati kreativni prispevek, ne glede na področje dela. Na drugi strani pa se moramo naučiti tudi sprejemati podane predloge in kreativne prispevke. In zmerno dopuščati napake na tej poti. Le ponavljati se ne smejo.
Na kaj ste najbolj ponosni?
Na to, da je SIP ostal v tekmi z najboljšimi in največjimi. Ponosen sem, da lahko tekmujemo z njimi. To med manjšimi, neodvisnimi igralci uspeva le še poljskemu Samaszu. Ostali so že vsi bolj ali manj izpadli iz tekme.
Kako je SIP pripravljen na recesijo?
Zdaj smo na spremenljive razmere na trgu pripravljeni z vgrajeno stroškovno prilagodljivostjo. In nismo preveč zadolženi.
Zdaj je dela več, kot prenese redni delovnik. Koliko nadur je redno načrtovanih z načrtovano rastjo?
Cilj je ustvariti organizacijo in pogoje za delo tako, da nadure, razen v res izjemnih razmerah visoke sezone, na letni ravni ne bodo potrebne. Tudi investicije gredo v smer podpiranja dela z manj napora, v okviru rednega časa.